Dogodki, ki so spremenili našo prihodnost

Dogodki, ki so spremenili našo prihodnost

petek, 11. marec 2011

Drobtinice

Zlatin dnevnik


ZLATIN DNEVNIK
Leta 1992 je vojna med Bosno in Srbijo dosegla Sarajevo. Tu je živela enajstletna deklica Zlata Filipović, ki ni mogla razumeti pomena te vojne. Vsa svoja podoživljanja je opisala v svojem dnevniku. V njem je opisala tudi vse lepe dogodke, ki jih je preživela brez strahu pred vojno.
Sedem mesecev pred njenim dvanajstim rojstnim dnevom se je v Sarajevu začela vojna. V dnevniku je začela omenjati svoje skrbi, ko je njen oče moral oditi v štab. Skrbi so se stopnjevale, ko so v mestu postavili barikade.  In dejstvo je bilo neizogibno  - začela se je vojna.
Zaradi vojne se ni mogla več družiti s svojimi prijateljicami in ni mogla več obiskovati šole,  kamor je tako rada hodila. Nič več se ni mogla veseliti, saj jo je preveč skrbelo, kaj bo z ljudmi, ki jih ima tako rada. Vojna je spremenila njeno življenje. Vsak dan je morala poslušati strele pušk, poke granat in kričanje ranjenih ljudi. V kleti je vsak dan preživela po več ur brez hrane in vode. V tem času je razmišljala o prijateljicah, ki so odpotovale. Vsak dan se je mučila z vprašanjem, zakaj je vse to sploh pomembno.
Ni razumela politike, je pa vedela, da so za vse to, kar se jim dogaja, krivi fantje (politiki). Vendar Zlata se ni vdala, vedno je našla nekaj, da se je razvedrila. Včasih so bili to rojstni dnevi, igranje s svojim hišnim ljubljenčkom ali pogovor s sosedi. Na vsake toliko časa se je streljanje ustavilo in lahko je prišla iz kleti.
Ob vsakem novem napadu je videla mrtve in ranjene ljudi. Temu se pač ni mogla izogniti. Po radiu in televiziji je izvedela, da je njena najljubša gora Jahorina povssem uničena, prav tako njeno ljubo mesto Crnotino. Postajala je vse bolj žalostna, kajti videla je uničeno, pogorelo in porušeno Sarajevo.
Vojna je trajala štiri leta. Ves ta čas pa je Zlata opisovala svoje občutke; strah, jezo, obup, žalost in bedo. Svoje težko življenje brez hrane, vode in elektrike.
Obetali so se boljši časi. Francoski novinarji so slišali za njen dnevnik in jo prišli obiskat. Intervjuvali so jo in natisnili njen dnevnik. Zlata je bila navdušena nad novimi prijateljstvi. Njen dnevnik pa je prebralo veliko ljudi iz vsega sveta, ki so ji pomagali s paketi hrane. Pisali so ji tudi pisma, ki jih je bila še posebej vesela.
Ta brezsmiselna vojna je uničila Zlatino otroštvo in hkrati močno zaznamovala njeno življenje.
                                                                                                                      Ana P., 8.r.

Mentorica Irena Vrhovec

O dečku v črtasti pižami

O dečku v črtasti pižami

četrtek, 10. marec 2011

Teden iz Nininega dnevnika

PONEDELJEK, 28.2.2011

Nič posebnega se ni zgodilo, le komaj sem se pripravila do tega, da sem se zbudila ob 5.00 in opravila vse potrebno pred šolo. Šola, joj prvi dan po počitnicah, bilo je naporno. V šoli sem dobila knjigo z naslovom Zlatin dnevnik avtorice Zlate Filipović. Moram jo prebrati za natečaj. Vsebina se mi vsaj po opisu zdi zelo zanimiva, saj govori o vojni v Sarajevu. Mislim da jo bom z veseljem brala, ob enem pa me bo sigurno oblivala mrzlica od teh strašnih dogodkov. Ob 15.00 sem imela pouk klavirja v glasbeni šoli. Ob 16.00 trening, kot po navadi do 19.00. Domov sem prišla približno ob 19.30. Najprej sem pojedla, naredila domačo nalogo in se posvetila računalniku. Začela sem z branjem knjige, dobesedno me je »potegnila« vase. Moram priznati, da mi je zelo všeč. Spat sem šla okoli 23.30, saj sem se pogovarjala po facebooku.

TOREK, 1.3.2011

Tudi danes sem se zbudila ob 5.00. Ker sem zelo hitro opravila sem brala knjigo z naslovom »Dej mi ta keš!« Zelo me je pretresla, saj je prav grozna. V šoli nismo imeli razredne ure, zato bi morala imeti 6 ur, ker pa je zadnja odpadla sem končala že ob 12.20. Trening sem imela šele ob 17.30, zato sem igrala nogomet s prijatelji. Zelo smo se zabavali. Trenirala sem do 20.00. Ko sem prišla domov sem ko po navadi pojedla, naredila nalogo, morala sem nadaljevati z branjem Zlatinega dnevnika, saj mi knjiga ni dala miru. Pozno ponoči sem jo prebrala, zdela se mi je res odlična, dobesedno nimam pripomb. Budna sem bila malo dlje, saj sem se morala dogovoriti nekih stvari glede Davisovega pokala, ki prihaja na spored v petek.

SREDA, 2.3.2011

Vstala sem ob 6.00. Imela sem pred uro, zato sem se do 7.00 uredila za v šolo. Oče je peljal mene in mojo sestro v šolo. Jaz sem imela prvo pomoč, ona pa je šla v računalnico. Imela sem 6 ur, vendar sem od 13.00 do 14.00 pisala tekmovanje iz znanja fizike. Bilo je kar težko. Trening sem imela od 16.00 do 18.30. Potem so se starši še pogovarjali in domov sem šla šele okoli 21.30. Skoraj sem izgubila živce, ker sem tako dolgo čakala. Ko sem končno prišla domov nisem jedla, saj je bilo že prepozno. Hitro sem se lotila naloge in tudi hitro končala, zato sem lahko večer preživela ob računalniku. Odločila sem se, da bom tudi jaz pisala dnevnik, kot ga je Zlata. Napisala sem tudi dogajanje prejšnjih dveh dni. Mogoče bo tudi moj dnevnik nekoč velika uspešnica. Danes se mi res ni ljubilo v posteljo, saj sem se smejala kot neumna ob prijateljevih šalah iz Kekca.

ČETRTEK, 3.3.2011

Zbudila sem se ob 5.30. V šoli je bilo zabavno, saj se ta teden bliža koncu in smo vsi bolj razposajeni. 6. uro smo imeli Slovenščino. Vse štiri heterogene skupine smo se odpravile proti kulturnemu spomeniku. Slikali smo se ter recitirali pesmi. Trening sem imela od 16.00 do 19.00. Ko sem prišla domov, sem kot po navadi najprej jedla, potem sem si pripravila torbo z oblačili za petek, soboto in nedeljo, ker bom ostala v Ljubljani zaradi tenisa. Med tem sem razmišljala o vojni, kej če se to jutri zgodi pri nas? – Hjoj, težko bi si predstavljala takšno življenje. Potem sem naredila domačo nalogo in se dogovorila s trenerjem za petkov trening. Spat sem šla ob 23.30.

PETEK, 4.3.2011

5.30 je bil zadnji čas da se »zvlečem« iz postelje. Bil je petek meni pa se ni ljubilo niti odpreti oči, odličen začetek dneva, mar ne? V šoli ni bilo nič posebnega, imela sem trening ob 12.00, zato sem manjkala zadnjo 5. uro ter nisem bila na treningu nogometa. Trenirala sem do 13.30, potem sem se preoblekla in pripravila za v Ljubljano. Ob 14.30 smo že sedeli v Hali Tivoli in gledali otvoritev Davisovega pokala. Ogledali smo si vse tekme za 1. Dan in se odpravili k babici. Pojedli smo, se pogovarjali, malo počivali, nato me je poklicala prijateljica, če pridem do nje. Zmenili smo se, da moram biti do 22.00 nazaj. Šli sva v center in se pogovorili o prav vsem. Čas je minil veliko prehitro. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Ob 21.59 sem prišla v stanovanje, gledali smo film. Po filmu sem se kot vedno pogovarjala z babico, govorila sem ji o knjigi, ona pa mi je povedala svoje doživljanje vojne, saj je živela v Dubrovniku. Z njo se je vedno dobro pogovarjati, saj zna pomagati, je prijazna in razume probleme. Ob polnoči smo se vsi odpravili spat, saj sem imela jaz ob 12.00 turnir, sestra pa ob 13.00. Pet delovnih dni se mi je lepo zaključilo, za vikend bom pa še ugotovila.

Nočko, Nina (saj veš, iz 8. a)

Češnje cvetovi

Vojno ujetništvo

VOJNO UJETNIŠTVO
Včasih se sploh ne zavedamo, kako krut je svet okoli nas. Ne zavedamo se, kako kruti in brezčutni smo lahko ljudje. Sama obožujem zgodovino, a v zgodovini je tudi veliko uporov, vojn in vojnih ujetništev.
Za primer lahko postavimo Adolfa Hitlerja in njegovo zatiranje Židov. Kaj so mu ubogi ljudje storili? So mu uničili kariero? Ne. So mu pobili družino? Ne. Kaj so mu torej naredili? On jim je vzel vse. Čisto vse: svobodo in življenje. Otroci, ki so preživeli, so ostali brez staršev. Kaj so mu storili ubogi otroci? Nič. Poplnoma nič. Samo njihovo poreklo mu ni bilo všeč. Bili so vendar Židje. Pa to upraviči pokol? Ne. To je zgolj predsodek.
Le redki Židje so preživeli. Poiskali so si skrivališča, v katerih so se skrivali tudi več let. Anna Frank, ki je bila ena izmed njih, je v svojem dnevniku zapisala: »Včasih razmišljam o našem življenju tukaj in zdi se mi, da živimo kot v raju, posebno če nas primerjam z Židi, ki se niso skrili. Kasneje, ko bo življenje spet normalno, se bom gotovo čudila, kako smo lahko tako propadli, ko smo bili doma tako urejeni.« Vendar Anna ni doživela tega »normalnega življenja«. Njeno skrivališče je bilo izdano. Pred osvoboditvijo je umrla za posledicami katastrofalnih higienskih razmer – tifusom.
V filmu Življenje je lepo je nazorno prikazano težko življenje Židov v taborišču. Guido se je močno trudil, da njegov sinček ne bi občutil vojne oz. ne bi izvedel, da je v smrtni nevarnosti. S tem upanjem je tudi umrl.
Še danes je na svetu veliko predsodkov. Še vedno je na svetu veliko uporov, vojn in s tem tudi veliko nedolžnih ujetnikov. Mislim, da bi se to moralo spremeniti, saj so nedolžni ljudje tarča posmeha in orožja. Nedolžni ljudje, ki nikomur nič žalega nočejo, pa so vseeno nečesa »krivi«.
Kljub temu da so to žalostne stvari, pa se zgodovine ne da spremeniti. Lahko jočemo, kričimo in preklinjamo vse, ki so tega krivi, pa se preteklost ne bo spremenila. Še vedno pa lahko storimo vse, da se takšne krivice ne bodo dogajale danes in v prihodnje.
Lara, 8. r.

sreda, 9. marec 2011

torek, 8. marec 2011

Eva o svobodi

BITI SVOBODEN

Dokler nečesa ne izgubimo, se ne zavedamo, kako pomembno je. To nam velikokrat povedo starejši bolni ljudje, nas mladih pa to sploh ne zanima. A predstavljajte si, kako je biti zaprt v mali celici, stradati, povrhu vsega pa preživeti brez računalnika, televizije in radia. Pa si sploh lahko predstavljamo ta občutek? Ne, ne moremo. Lahko pa vseeno občutimo grozote tistega časa.
Trenutno živimo v majhni, čudoviti državi sredi Evrope, v miru. Družimo se s prijatelji, z njimi hodimo v kino in na izlete, visimo na računalniku in gledamo televizijo. Pa vseeno nismo zadovoljni, saj moramo hoditi v šolo, tekmujemo, kdo bo lepše oblečen. Marsikje pa še danes ni vse tako lepo – vojaški spopadi, diktatura in revščina naredijo svoje. Popolnoma drugače pa je življenje teklo med svetovnima vojnama.
Letos mineva 70 let od ustanovitve osvobodilne fronte, zato je prav, da se posvetimo takratnemu dogajanju.
Nekateri ljudje so uveljavili prepričanje, da so življenja na svetu vredni le po njihovem merilu popolni ljudje. Taki, ki niso umsko ali telesno prizadeti, so določene narodnosti, vere. Ali ni svet ravno zaradi te drugačnosti edinstven? Pa kaj, če je nekdo Jud, budist ali bolan. Morali bi jih sprejeti medse, ne pa kot belo vrano med vsemi črnimi zavreči, čeprav ni sama popolnoma nič kriva, da je taka. Nekateri se pač rodimo taki, drugi drugačni. Ne mislimo, da smo danes kaj pretirano boljši, še vedno smo polni predsodkov. Med Slovenci velja prepričanje, da so Romi manj vredni, da kradejo. Ali Slovenci mogoče ne? So med nami vsi čisti poštenjaki?
Sama se sprašujem, zakaj je bilo potrebno pobiti toliko ljudi, pahniti svet na rob propada. Danes si lahko o življenju v tistih letih preberemo v knjigah različnih prič. Posebej zanimiv je dnevnik mlade judovske deklice iz Amsterdama. Opisala je, kako so morali Judje začeti hoditi v posebne šole, nositi zvezdo, da so jih vsi prepoznali, niso bili enakopravni ostalim. Sčasoma je šlo tako daleč, da normalno življenje ni bilo več možno. Morali so se namreč skriti na podstrešje njihovih prijateljev ter niso smeli iti več ven. Le kako se je moglo počutiti odraščajoče dekle, ki ji je bilo onemogočeno normalno življenje. Ves čas so bili v strahu, da jih bo kdo odkril ali pa kakega drugega znanca, ki se je skrival kje drugje. Vsi ljudje so živeli v strahu in lakoti ter v razmišljanju, kaj bo z njihovo družino.
O tistem času obstaja precej literature in filmov. Prav je, da se pogovarjamo in poskusimo prebrano začutiti. A nekaj je gotovo: Življenje danes je kljub vsem malim težavam lepo.

Vojaki so en dan k nam prišli,
od hiše do hiše šli.

S sabo so vzeli ducat mož,
jih s sabo odpeljali na nekdaj travnik rož,
a zdaj tam je pustinja siva,
na sredini stoji stena gozljiva.

Postavili so jih pred steno,
povabili, da še zadnjič rečejo kako veselo,
nato so jih pri priči ustrelili,
nobenih muk več niso čutili.

Zdaj je vojne konec,
nič nimamo za dati v lonec,
vas napol prazna je,
v zraku se čuti še vse gorje.

Oni bili so nedolžne žrtve,
zdaj hodimo na njih grobove mrtve.


Eva Lavrenčič

nedelja, 6. marec 2011

Alenka Godec poje



Ko včasih se ti zdi, da vse čudno je
Želiš si, da bi lahko spremenil svet
Vendar potrebno ni, da si filozof
Okrog sebe se ozri z zaprtimi očmi.

Življenje je lepo, če ga živiš
Tako kot ponuja se samo
In ne, da ti ga spremeniš.
Življenje je lepo, če ga živiš
Tako kot ponuja se samo
In ne, da drugega želiš.

Ko včasih se ti zdi, da vse čudno je
Želiš si, da bi lahko spremenil svet
Vendar potrebno ni, da si filozof
Okrog sebe le poglej z zaprtimi očmi.

Osmošolci recitirajo...

Razmišljanje osmošolke Ane

ČESA VSEGA JE ČLOVEK ZMOŽEN
Nesoglasja. Prepiri. Grožnje. Napetost narašča in na koncu vojna. In prav vsi izgubijo. Najbolj pa nastrada civilno prebivalstvo. Veliko je pokola in krute smrti, joka in želja. Upanje, da se čim hitreje konča. Upanje, da se zjutraj še zbudijo in da jih po groznem dnevu čaka boljši jutri.
A vojna traja, traja in traja. Čas preneha teči. Veliko ljudi ostane ujetih v vojnem ujetništvu. Prav vsi smo že slišali za holokavst in Adolfa Hitlerja, ki je najbolj razvpit primer v vsej zgodovini, vendar še zdaleč ne osamljen.
Beseda holokavst izvira iz grške besede holos in pomeni celotain kaustos, kar pomeni zažgati. V drugi svetovni vojni se je zgodil največji holokavst nad Židi v vsej zgodovini. Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali dokončna rešitev. Ostale skupine poleg Judov so nacisti imeli za nezaželene. To so bili posebno Slovani, Romi, Jehovove priče, umsko in telesno prizadeti ter homoseksualci.
Mučenje in pobijanje zapornikov se je izvajalo v koncentracijskih ter uničevalnih taboriščih, posejanih po vsej Evropi. Pogosto so za izvajanje množičnih usmrtitev uporabili strupene pline. Nacisti, ki so pobijali nedolžne ljudi zaradi napačnega prepričanja. Prepričanja, da je njihova vera najboljša, njihova država najmočnejša in da morajo imeti prav. Vse to zaradi prepričanja, ki je terjalo na milijone žrtev. Nedolžne ljudi so zapirali v taborišča, jih mučili, jih prisilili k težkim opravilom in na koncu ubili. Ubili na nehuman, brutalen način. In smrt sploh ni bila najbolj grozna stvar. Ubijali so otroke, ženske in moške. In prav vsi so upali, da se bo najhujša nočna mora končala. Da bodo še uzrli beli dan. Včasih pa so si želeli, da ga ne bi. Živeli so v večnem strahu, negotovosti, z vedno istimi vprašanji, temačnimi mislimi. Je njihova družina še živa? Jih mučijo? Kaj delajo? Matere je skrbelo za njihove otroke: Jih zebe? So lačni? So živi? Večinoma so že poznali odgovor. Bali so se potrditve, saj upanje umre zadnje.
Od razpada Jugoslavije pa se je množični pokol dogajal pred našimi očmi. Ljudi so pobijali, jih zažigali in metali v jame. Vsi, ki tega nismo doživeli, si ne moremo niti predstavljati, kako je živeti s takšnim strahom. In ni besed, s katerimi bi lahko opisali ogorčenje nad takšnim vedenjem. In ni besed, s katerimi bi lahko opisali bolečino in muko teh ljudi. In ni besed, s katerimi bi lahko povedali, kako žal nam je za njih. Da so lahko nekateri ljudje tako kruti, tako brezsrčni in ravnodušni. So najbolj usmiljenja vredni ljudje. Da to naredijo sočloveku?  In tolikšna nestrpnost je pripeljala do ene izmed najbolj groznih stveri v zgodovini človeštva. A najhujše je spoznanje, da je ta nestrpnost prisotna še danes v 21. stoletju. Nekateri ljudje še kar ne razumejo, da smo vsi ljudje enakopravni ne glede na raso, spol in vero. Čeprav se sedaj morda razmere izboljšujejo , še vedno nismo dovolj strpni. Še so na svetu rasisti, nacisti in drugi ljudje s predsodki. Ljudje, ki ne razumejo, da se bi morda sami lahko znašli v situaciji, ko ne bodo zaželeni.  Nihče noče živeti na takšen način in nihče noče živeti v večnem strahu za svoje življenje. Vsak od nas ima pravico biti srečen. Na žalost bo napisanih še veliko spisov, veliko zgodb, posnetih ogromno filmov, preden bomo ljudje začeli živeti v miru. Niti moj spis tega ne bo spremenil. Prav pa je, da vsem, ki mislijo napačno, poskušamo pojasniti in jim dokazati, da se motijo in da ... življenje je lepo.

Ana, 8. r

torek, 1. marec 2011