Eva o svobodi

BITI SVOBODEN

Dokler nečesa ne izgubimo, se ne zavedamo, kako pomembno je. To nam velikokrat povedo starejši bolni ljudje, nas mladih pa to sploh ne zanima. A predstavljajte si, kako je biti zaprt v mali celici, stradati, povrhu vsega pa preživeti brez računalnika, televizije in radia. Pa si sploh lahko predstavljamo ta občutek? Ne, ne moremo. Lahko pa vseeno občutimo grozote tistega časa.
Trenutno živimo v majhni, čudoviti državi sredi Evrope, v miru. Družimo se s prijatelji, z njimi hodimo v kino in na izlete, visimo na računalniku in gledamo televizijo. Pa vseeno nismo zadovoljni, saj moramo hoditi v šolo, tekmujemo, kdo bo lepše oblečen. Marsikje pa še danes ni vse tako lepo – vojaški spopadi, diktatura in revščina naredijo svoje. Popolnoma drugače pa je življenje teklo med svetovnima vojnama.
Letos mineva 70 let od ustanovitve osvobodilne fronte, zato je prav, da se posvetimo takratnemu dogajanju.
Nekateri ljudje so uveljavili prepričanje, da so življenja na svetu vredni le po njihovem merilu popolni ljudje. Taki, ki niso umsko ali telesno prizadeti, so določene narodnosti, vere. Ali ni svet ravno zaradi te drugačnosti edinstven? Pa kaj, če je nekdo Jud, budist ali bolan. Morali bi jih sprejeti medse, ne pa kot belo vrano med vsemi črnimi zavreči, čeprav ni sama popolnoma nič kriva, da je taka. Nekateri se pač rodimo taki, drugi drugačni. Ne mislimo, da smo danes kaj pretirano boljši, še vedno smo polni predsodkov. Med Slovenci velja prepričanje, da so Romi manj vredni, da kradejo. Ali Slovenci mogoče ne? So med nami vsi čisti poštenjaki?
Sama se sprašujem, zakaj je bilo potrebno pobiti toliko ljudi, pahniti svet na rob propada. Danes si lahko o življenju v tistih letih preberemo v knjigah različnih prič. Posebej zanimiv je dnevnik mlade judovske deklice iz Amsterdama. Opisala je, kako so morali Judje začeti hoditi v posebne šole, nositi zvezdo, da so jih vsi prepoznali, niso bili enakopravni ostalim. Sčasoma je šlo tako daleč, da normalno življenje ni bilo več možno. Morali so se namreč skriti na podstrešje njihovih prijateljev ter niso smeli iti več ven. Le kako se je moglo počutiti odraščajoče dekle, ki ji je bilo onemogočeno normalno življenje. Ves čas so bili v strahu, da jih bo kdo odkril ali pa kakega drugega znanca, ki se je skrival kje drugje. Vsi ljudje so živeli v strahu in lakoti ter v razmišljanju, kaj bo z njihovo družino.
O tistem času obstaja precej literature in filmov. Prav je, da se pogovarjamo in poskusimo prebrano začutiti. A nekaj je gotovo: Življenje danes je kljub vsem malim težavam lepo.

Vojaki so en dan k nam prišli,
od hiše do hiše šli.

S sabo so vzeli ducat mož,
jih s sabo odpeljali na nekdaj travnik rož,
a zdaj tam je pustinja siva,
na sredini stoji stena gozljiva.

Postavili so jih pred steno,
povabili, da še zadnjič rečejo kako veselo,
nato so jih pri priči ustrelili,
nobenih muk več niso čutili.

Zdaj je vojne konec,
nič nimamo za dati v lonec,
vas napol prazna je,
v zraku se čuti še vse gorje.

Oni bili so nedolžne žrtve,
zdaj hodimo na njih grobove mrtve.


Eva Lavrenčič