Razmišljanje osmošolke Ane

ČESA VSEGA JE ČLOVEK ZMOŽEN

Nesoglasja. Prepiri. Grožnje. Napetost narašča in na koncu vojna. In prav vsi izgubijo. Najbolj pa nastrada civilno prebivalstvo. Veliko je pokola in krute smrti, joka in želja. Upanje, da se čim hitreje konča. Upanje, da se zjutraj še zbudijo in da jih po groznem dnevu čaka boljši jutri.

A vojna traja, traja in traja. Čas preneha teči. Veliko ljudi ostane ujetih v vojnem ujetništvu. Prav vsi smo že slišali za holokavst in Adolfa Hitlerja, ki je najbolj razvpit primer v vsej zgodovini, vendar še zdaleč ne osamljen.

Beseda holokavst izvira iz grške besede holos in pomeni celotain kaustos, kar pomeni zažgati. V drugi svetovni vojni se je zgodil največji holokavst nad Židi v vsej zgodovini. Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali dokončna rešitev. Ostale skupine poleg Judov so nacisti imeli za nezaželene. To so bili posebno Slovani, Romi, Jehovove priče, umsko in telesno prizadeti ter homoseksualci.

Mučenje in pobijanje zapornikov se je izvajalo v koncentracijskih ter uničevalnih taboriščih, posejanih po vsej Evropi. Pogosto so za izvajanje množičnih usmrtitev uporabili strupene pline. Nacisti, ki so pobijali nedolžne ljudi zaradi napačnega prepričanja. Prepričanja, da je njihova vera najboljša, njihova država najmočnejša in da morajo imeti prav. Vse to zaradi prepričanja, ki je terjalo na milijone žrtev. Nedolžne ljudi so zapirali v taborišča, jih mučili, jih prisilili k težkim opravilom in na koncu ubili. Ubili na nehuman, brutalen način. In smrt sploh ni bila najbolj grozna stvar. Ubijali so otroke, ženske in moške. In prav vsi so upali, da se bo najhujša nočna mora končala. Da bodo še uzrli beli dan. Včasih pa so si želeli, da ga ne bi. Živeli so v večnem strahu, negotovosti, z vedno istimi vprašanji, temačnimi mislimi. Je njihova družina še živa? Jih mučijo? Kaj delajo? Matere je skrbelo za njihove otroke: Jih zebe? So lačni? So živi? Večinoma so že poznali odgovor. Bali so se potrditve, saj upanje umre zadnje.

Od razpada Jugoslavije pa se je množični pokol dogajal pred našimi očmi. Ljudi so pobijali, jih zažigali in metali v jame. Vsi, ki tega nismo doživeli, si ne moremo niti predstavljati, kako je živeti s takšnim strahom. In ni besed, s katerimi bi lahko opisali ogorčenje nad takšnim vedenjem. In ni besed, s katerimi bi lahko opisali bolečino in muko teh ljudi. In ni besed, s katerimi bi lahko povedali, kako žal nam je za njih. Da so lahko nekateri ljudje tako kruti, tako brezsrčni in ravnodušni. So najbolj usmiljenja vredni ljudje. Da to naredijo sočloveku?  In tolikšna nestrpnost je pripeljala do ene izmed najbolj groznih stveri v zgodovini človeštva. A najhujše je spoznanje, da je ta nestrpnost prisotna še danes v 21. stoletju. Nekateri ljudje še kar ne razumejo, da smo vsi ljudje enakopravni ne glede na raso, spol in vero. Čeprav se sedaj morda razmere izboljšujejo , še vedno nismo dovolj strpni. Še so na svetu rasisti, nacisti in drugi ljudje s predsodki. Ljudje, ki ne razumejo, da se bi morda sami lahko znašli v situaciji, ko ne bodo zaželeni.  Nihče noče živeti na takšen način in nihče noče živeti v večnem strahu za svoje življenje. Vsak od nas ima pravico biti srečen. Na žalost bo napisanih še veliko spisov, veliko zgodb, posnetih ogromno filmov, preden bomo ljudje začeli živeti v miru. Niti moj spis tega ne bo spremenil. Prav pa je, da vsem, ki mislijo napačno, poskušamo pojasniti in jim dokazati, da se motijo in da ... življenje je lepo.

Ana, 8. r