Teden iz Nininega dnevnika

PONEDELJEK, 28.2.2011

Nič posebnega se ni zgodilo, le komaj sem se pripravila do tega, da sem se zbudila ob 5.00 in opravila vse potrebno pred šolo. Šola, joj prvi dan po počitnicah, bilo je naporno. V šoli sem dobila knjigo z naslovom Zlatin dnevnik avtorice Zlate Filipović. Moram jo prebrati za natečaj. Vsebina se mi vsaj po opisu zdi zelo zanimiva, saj govori o vojni v Sarajevu. Mislim da jo bom z veseljem brala, ob enem pa me bo sigurno oblivala mrzlica od teh strašnih dogodkov. Ob 15.00 sem imela pouk klavirja v glasbeni šoli. Ob 16.00 trening, kot po navadi do 19.00. Domov sem prišla približno ob 19.30. Najprej sem pojedla, naredila domačo nalogo in se posvetila računalniku. Začela sem z branjem knjige, dobesedno me je »potegnila« vase. Moram priznati, da mi je zelo všeč. Spat sem šla okoli 23.30, saj sem se pogovarjala po facebooku.

TOREK, 1.3.2011

Tudi danes sem se zbudila ob 5.00. Ker sem zelo hitro opravila sem brala knjigo z naslovom »Dej mi ta keš!« Zelo me je pretresla, saj je prav grozna. V šoli nismo imeli razredne ure, zato bi morala imeti 6 ur, ker pa je zadnja odpadla sem končala že ob 12.20. Trening sem imela šele ob 17.30, zato sem igrala nogomet s prijatelji. Zelo smo se zabavali. Trenirala sem do 20.00. Ko sem prišla domov sem ko po navadi pojedla, naredila nalogo, morala sem nadaljevati z branjem Zlatinega dnevnika, saj mi knjiga ni dala miru. Pozno ponoči sem jo prebrala, zdela se mi je res odlična, dobesedno nimam pripomb. Budna sem bila malo dlje, saj sem se morala dogovoriti nekih stvari glede Davisovega pokala, ki prihaja na spored v petek.

SREDA, 2.3.2011

Vstala sem ob 6.00. Imela sem pred uro, zato sem se do 7.00 uredila za v šolo. Oče je peljal mene in mojo sestro v šolo. Jaz sem imela prvo pomoč, ona pa je šla v računalnico. Imela sem 6 ur, vendar sem od 13.00 do 14.00 pisala tekmovanje iz znanja fizike. Bilo je kar težko. Trening sem imela od 16.00 do 18.30. Potem so se starši še pogovarjali in domov sem šla šele okoli 21.30. Skoraj sem izgubila živce, ker sem tako dolgo čakala. Ko sem končno prišla domov nisem jedla, saj je bilo že prepozno. Hitro sem se lotila naloge in tudi hitro končala, zato sem lahko večer preživela ob računalniku. Odločila sem se, da bom tudi jaz pisala dnevnik, kot ga je Zlata. Napisala sem tudi dogajanje prejšnjih dveh dni. Mogoče bo tudi moj dnevnik nekoč velika uspešnica. Danes se mi res ni ljubilo v posteljo, saj sem se smejala kot neumna ob prijateljevih šalah iz Kekca.

ČETRTEK, 3.3.2011

Zbudila sem se ob 5.30. V šoli je bilo zabavno, saj se ta teden bliža koncu in smo vsi bolj razposajeni. 6. uro smo imeli Slovenščino. Vse štiri heterogene skupine smo se odpravile proti kulturnemu spomeniku. Slikali smo se ter recitirali pesmi. Trening sem imela od 16.00 do 19.00. Ko sem prišla domov, sem kot po navadi najprej jedla, potem sem si pripravila torbo z oblačili za petek, soboto in nedeljo, ker bom ostala v Ljubljani zaradi tenisa. Med tem sem razmišljala o vojni, kej če se to jutri zgodi pri nas? – Hjoj, težko bi si predstavljala takšno življenje. Potem sem naredila domačo nalogo in se dogovorila s trenerjem za petkov trening. Spat sem šla ob 23.30.

PETEK, 4.3.2011

5.30 je bil zadnji čas da se »zvlečem« iz postelje. Bil je petek meni pa se ni ljubilo niti odpreti oči, odličen začetek dneva, mar ne? V šoli ni bilo nič posebnega, imela sem trening ob 12.00, zato sem manjkala zadnjo 5. uro ter nisem bila na treningu nogometa. Trenirala sem do 13.30, potem sem se preoblekla in pripravila za v Ljubljano. Ob 14.30 smo že sedeli v Hali Tivoli in gledali otvoritev Davisovega pokala. Ogledali smo si vse tekme za 1. Dan in se odpravili k babici. Pojedli smo, se pogovarjali, malo počivali, nato me je poklicala prijateljica, če pridem do nje. Zmenili smo se, da moram biti do 22.00 nazaj. Šli sva v center in se pogovorili o prav vsem. Čas je minil veliko prehitro. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Ob 21.59 sem prišla v stanovanje, gledali smo film. Po filmu sem se kot vedno pogovarjala z babico, govorila sem ji o knjigi, ona pa mi je povedala svoje doživljanje vojne, saj je živela v Dubrovniku. Z njo se je vedno dobro pogovarjati, saj zna pomagati, je prijazna in razume probleme. Ob polnoči smo se vsi odpravili spat, saj sem imela jaz ob 12.00 turnir, sestra pa ob 13.00. Pet delovnih dni se mi je lepo zaključilo, za vikend bom pa še ugotovila.

Nočko, Nina (saj veš, iz 8. a)